Vsakič, ko se vračam iz Nežine delavnice Intuitivno petje, se počutim…. navdušeno, sprejeto, radostno, pogumno, iskrivo,… Cela paleta noro dobrih občutkov. Prve delavnice sem se udeležila z namenom radovednosti in odprtosti do priložnosti, da bom lahko raziskovala svoj glas v povezavi s telesom in ob tem mogoče raztapljala tudi blokade, ki sem si jih postavila v svojem otroštvu in nato skozi življenje. »Bolj tiho poj!« Ta stavek, ki mi ga je v osnovni šoli na pevskem zboru izrekel priznani profesor glasbe, je zadrgnil moje grlo za celo življenje. To sem prevedla v »Ne poj naglas, ker ne znaš.« V družbi nisem nikoli pela, včasih sem odpirala usta, da nisem bila izjema kot na primer ob petju »Vse najboljše« kakšnemu slavljencu. Peti sem si dovolila samo, ko sem bila sama. Vedno ene in iste pesmi, ki so mi še ostale v spominu. Pela sem tudi svojima otrokoma, ko sta bila majhna. In pela sem ob bučni glasbi v avtu ali na kakšni žurki, ko ni bilo nevarnosti, da bi me kdo slišal. Zadrgnjeno grlo pa ne vpliva samo na petje, pač pa tudi na izražanje sebe in postavljanje meja. Ko potlačiš svoj glas, nehote potlačiš tudi svojo samozavest, svojo vrednost, svojo avtentičnost. Zato me je ta delavnica tako pritegnila. Ker želim odkriti, kaj vse sem v vseh teh letih potlačila. In jim dati svobodo in širino, da se izrazijo, karkoli je pač v meni. Prvo, kar sem začutila, je bila popolna sprejetost in podpora. Odpadel je en plašč strahu. Karkoli se zgodi, vse je prav. Karkoli pride iz tvojega grla, je prav. Samo spusti. Nato sem se naučila zehati. AAAAAAaaaaaaaaaaa. Kakšna sprostitev, ko pustiš glasu prosto pot. Vsaka nova vaja nam je pričarala nekaj novega. In v nekem trenutku sem začutila otroško radost, da lahko počnem, kar hočem, pa me ne bo nihče okregal, nihče mi ne bo rekel, da moram bolj tiho peti, nihče mi ne bo rekel, to pa ni bilo dobro, nihče mi ne bo rekel, kako si nerodna….Vauuu, solze hvaležnosti so mi spolzele po licih, ko sem z zvokom samo sledila svojemu telesu in mu dovolila vse, kar je želelo izrazit. Svoboda! Raztapljajo se tudi druge blokade. Na primer dotik. Tu imam malce težav. Nisem najbolj sproščena, ko se je treba dotakniti drugo osebo. Nekaj sramu in nesproščenosti. A sprejetost in podpora sta mi omogočila, da sem z radovednostjo pristopila k vaji z dotikom in samo opazovala, kaj bo potegnila iz mene. Težko je bilo dovoliti tujim rokam, da so me premikale, še težje je bilo meni voditi drugo osebo. Zavedanje, da se lahko kadarkoli ustavim, pa me je podprlo in lahko sem se prepustila. Ko sem si dovolila vstopiti v odnos z drugo osebo s svojo lastno avtentičnostjo in sem začutila resnično povezanost, me je globoko ganilo. Preseneča me še eno spoznanje, ne, dve spoznanji. Prvo je, da se vse dogaja s takšno lahkoto, igrivostjo, popolnoma naravno. Drugo pa je, da opažam spremembe tudi v vsakodnevnem življenju. V meni je več igrivosti, več poguma, več strasti, več raziskovanja in opazovanja, več odprtosti, več ljubezni. Delavnico iskreno priporočam vsakemu, ki ima potrebo po raziskovanju svojih potencialov. Hvaležna!

A. H.